La Primavera

Nisem se še ohladil od prejšnje dirke, že je jutri na sporedu nova klasika, najdaljša dirka sploh Milano- Sanremo, ki jo Italijani raje imenujejo La Primavera. Kot da 291km samo po sebi ni dovolj, je pred tem še nekaj zaprte vožnje, tako da startamo zgodaj, da bomo v cilju še pred temo, okroglih 300 ni kar tak. Rana na prstu je že veliko bolje, jutri po dirki naj bi celo odstranili šive. Verjetno vsak kolesar sanja, da bi kdaj lahko nastopil na tako kultni dirki (ne zato da bi se 3 dni prej lahko basal z vsem kar mu pride pod roke- ali pač?), zato mi je v čast da sem na startu s št. 187 in vsekakor se bom boril. Drugače tukaj kjer trenutno prebivamo, na severu Milana ni najbolje za kolesarje, v avtih vsi nestrpni, v gozdičkih pa več kot gob je prodajalk ljubezni 🙂 več informacij o dirki tukaj, tudi če boste spremljali samo polovico dirke bo dolga, moja skoraj mesečna italijanska pustolovščina se počasi zaključuje, dost je bilo pasta, prossciuto, prosseco, ajde za krostato me ni treba glih prosit da jo pojem; pa naj bo Primavera zaenkrat lepo slovo od Italije. Amici di bici, arrivederci!


0-02-04-b0e21b973cd0f89567e05a865d5c0bcbb623c65b13865af2aa0b64adf64aa745_full.jpg
 Haven’t cool down from Tirreno, yet tomorrow we start a new battle, the Italian classic from Milan to Sanremo, also known as La Primavera. The race is known as the longest, 291km plus a little extra before the official start, almost to 300,we start early to finish before it gets dark, haha. The cut on my finger is better and probably stiches will be removed after the race tomorrow. It is probably every cyclists dream to race on a legendary Primavera (not only because of the carboloading) so I am honored to be on the start with the bib number 187. Definitely we will fight! If you want to watch the race, you find it here, it will be long even if you watch only half! 😀 So my almost a month long Italian adventure is slowly going to an end, it was nice, but now it is enough of pasta, prossciuto, prosseco, well you don’t have to ask me twice for crostata;  and I hope that La Primavera will be a nice goodbye for now. Amici di bici, arrivederci.

1o years ago

Pred natanko desetimi leti na današnji dan sem hudo padel v naši Planici, ki je bila takrat največja smučarska letalnica na svetu. Manj kot mesec dni pred nesrečo smo postali mladinski ekipni svetovni prvaki v smučarskih skokih. Prepričan sem bil da je to moja pot v življenju. Danes ne bi rekel da je ta padec odločil mojo kariero, skakal sem vsaj še 4 leta od takrat. Vseskozi verjel, da nekak bo ratalo. Ko pogledam nazaj sem hvaležen za izkušnje, ki sem jih pridobil kot smučarski skakalec in zato, da sem dobil »drugo« priložnost kot kolesar. V novem in starem športu pa je nekaj enako; naučil sem se da ne glede na to kako trdo priletiš ob tla, se moraš vedno spraskat nazaj gor in nadaljevati – samo naprej…ne popuščamo¨!!! 😀 #lessonslearned #skijumping #cycling #planica #goodandbadmemories
b053e253fb9d87e6509978156d1ced3f.jpeg
Excatly 10 years ago today I crashed badly on what was at that time the bigest skijumping flying hill in the world- in our home Planica. Less than a month before this we became junior World Champions. I was sure that this is my purpose in life. Today I would not say that this jump decided my career, because I continued competing for 4 or 5 more years. Always belived that somehow I will make it. When I look back I am grateful for experiences that I got as a skijumper, and thankful to be given a second chance as a cyclist. In my old and new sport I learned, that no matter how hard you hit the ground you always have to get up and go for it! #lessonslearned #skijumping #cycling #planica #goodandbadmemories

Bloody sport.

Tirreno Adriatico dirka se ni  pričela čisto po mojih željah, v bistvu sem imel veliko smolo. Dirka se je začela z ekipnim kronometrom, peljali smo se na start ko je nekdo iz druge ekipe nenadoma odprl vrata, ker sem bil prvi sem priletel direktno noter, padel na levo ramo in koleno, kar naenkrat sem bil na tleh.  Na začetku sem mislil da mi ni nič, prstov nisem čutil kot vedno ko se udariš, ampak v naslednjem momentu začel močno močno krvaveti, poskusil ostati miren, čeprav sem skoraj odtrgal blazinico na levem prstancu. Časa za ambulanco ni bilo, štartal sem samo z povitim prstom, v glavi sem imel samo eno misel- preveč smo trenirali da bi mi en prstek pokvaril Tirreno. Po etapi sem dobil nekaj šivov, kljuvajočo bolečino v prstu, antibiotike in vse kar gre zraven. Dobr, noge so me vseeno bolele bolj kot odprti prst.
Včeraj na kraljevski etapi sem dal vse od sebe, pa 4km do cilja ugotovil da to danes ne bo za sam vrh, tako da sem nadaljeval v svojem ritmu, na koncu sem bil pa vseeno zadovoljen z rezultatom. Ekipno se je končalo dobro. Z enim očesom me je že skrbela današnja etapa, da jo le preživimo, dolga s sedmimi klanci eden za drugim, z naklonom 16-22 stopinj, juhu. Problem imam tudi z želodcem, zaradi antibiotikov me zafrkava prebava in 40 km do cilja nisem vedel če bom sploh zdržal do konca. V cilju se sploh nisem ustavil, ampak šus do busa na WC! Rezultatsko se je končalo super, imel sem super noge in užival v dirkanju. Jutri upam da se izognemo vsem težavam, kar nam zaenkrat uspeva, ekipa dela odlično in zadnji dan startam z nalogo čim hitreje prevoziti kronometer! Upam da se do takrat prebava zrihta, ker imam beli dres, haha.


rezultati
zadnjih 500 m
The race didn’t started well for me, I was really unlucky I would say. When we were riding towards the starting ramp, someone from other team’s car suddenly opened the door, and I crashed directly into it. I fell hard on left shoulder and knee. Firstly, I didn’t felt the finger and I thought it was OK, but in the next moment it started bleeding hard, but we tried to remain calm. It wasn’t enough time to get it checked by doctors, so I started with a bandage. I my mind there was only one thing – the boys and I trained too much that one finger will ruin our race. We raced OK, and I got some stiches after the finish.  Still my legs were more painful than my cut finger. Yesterday’s Queen stage we raced well, 4k to finish I realized that I don’t have the legs to win, so I continued in my own tempo, in the end result was good, I think we can be satisfied. With one eye I was already on today’s stage, I knew it will be tricky, 7 climbs with very steep gradient, the team survived very well.  I also have problems with my stomach, so I didn’t stop at the finish but just rode to the bus, directly to the toilet haha. Today we made a good result, tomorrow we will try to stay outta problems, and they Tirreno finishes with individual time trial… I hope my stomach problems will be over then, because I have white race suit haha.  #thankboys #sammenwinnen
 

Tirreno-Adriatico

Danes bo zapis malo krajši ker mi nekako primanjkuje časa, zajtrk že pred osmo, potem na trenažer, kosilo, v bus in na start, se zadnjič pogledamo traso, segrevanje in gas. Začne se dirka od Tirenskega do Jadranskega morja, zame prva etapna letos,ki je najvišje kategorije. Z dobrimi občutki iz Algarveja jo startam optimistično. Torej danes ekipni kronometer, startamo okoli pol 3, prenos bo na Eurosportu 2, nadaljujemo z nekaj daljšimi etapami, pa potem kraljevska na monte Terminillo, hilfe. Konča se s kratkim kronometrom. Vec o dirki sami najdete tukaj.
Se veselim, da spet dirkam😁