Tri leta so minila, odkar sem nazadnje nastopil na domači pentlji, zato sem se posebaj veselil, da bom
svoje sotekmovalce in nizozemsko ekipo pripeljal v svojo domovino. Na začetku dirke v Murski Soboti smo imeli malce smole, a k sreči smo jo odnesli brez padca. Že naslednji dan se je etapa v Rogaški slatini končala z zmago našega sprinterja. Dirka se je potem stopnjevala s petkovo etapo preko mojih domačih krajev z izjemno navijaško kuliso in čez Celjsko kočo s ciljem na stari grad v Celju. Sicer sem poskušal narediti vse, da bi se končala v naš prid, ampak je bil cilj kakšnih 100 metrov predaleč. Vseeno smo bili zadovoljni s tretjim mestom in majico vodilnega v točkovanju za gorske cilje.
Sledila je kraljevska etapa, čez Jezersko, Pavličevo sedlo s ciljem v Kamniku, imel sem veliko boljše noge, in glede na to da je bila to moja prva dirka po višinskih pripravah v Sierri Nevadi, sem želel potestirati svojo formo. Test je bil očitno uspešen, daj sem v Kamnik prišel sam. Ponovno izjemni navijači in dobro delo ekipe, ter dvojna slovenska zmaga. Prevzeli smo zeleno majico vodilnega na dirki. V nedeljo je bil na sporedu kronometer, in kljub temu, da so vsi kazali name, sem bil rahlo na trnih, ker sem nazadnje zaresno kronometer vozil na dirki po Baskiji v začetku aprila. Kronometer je zmeraj najtežja disciplina in zakaj bi bilo tokrat drugače, vseeno je bilo posebno doživetje zmagati na domačih tleh, pred toliko slovenskimi navijači, in ponovno dvojna slovenska zmaga in zmaga v generalni razvrstitvi za nas. Kaj bi človek želel lepšega, na slovenskem smo mi gospodar. Še enkrat bi se zahvalil vsem navijačem za podporo, dirkanje v takšnem vzdušju je prav posebno doživetje.
Fotografije: Sportida Photo Agency/Vid Ponikvar
