Ideja je padla, in dokler se jih da uresničevati, jih je bolj kot me treba takoj zagrabiti – da ne pobegnejo ravno na drugi konec sveta. Pa bom, občasno kaj napisal. Ravno s tem razlogom, ker je ta svet kolesarstva tudi zame dokaj nov, čeprav že znam zapeti pedala, kakor sem včasih zapenjal skakalno vez, pa vendar še stotine jih je, meni nepoznanih trikov in prijemov…. pa ne samo zato – ker sam prihajam iz rekreativnega kolesarstva, če spregledam dejanska leta, zdaj dirkam za mlajše mladince, tam nekje okoli po izkušnjah – rad bi na nek način pokazal, da profesionalno kolesarstvo – z ene strani ni tako težko, z druge pa je mnogo težje kot se mogoče zdi. Mogoče 200 dejanskih kilometrov ni toliko, kot je tista neprespana noč po njih in da namesto proteinskih napitkov zvečer včasih zapaše pivo ali vroča čokolada. Tudi nam gredo črte od kolesarskih dresov na živce in mogoče se po televiziji kljub lepim naravnim kulisam ne vidi, kako brutalno piha, da nas stresa od mraza ali da imamo polna usta peska. Zlate strani kolesarstva, jap, tudi te so, salama iz Modene, ki sem jo dobil za najboljšega hribolazca na etapni dirki v Italiji je bila brutalno dobra, in tudi decembrski obisk Qatarja nam je po godu….. Super družba in dobri prijatelji, kolesarji smo vztrajni ljudje, če že lahko sam sebe poimenujem za kolesarja – pa naj bo tole za pozdrav dovolj…
