Sezona se je pred dobrima dvema tednoma zame končala s tednom italijanskih enodnevnih klasik. Prva je bila težka Emillia s krogi, ki so se končali pri cerkvi San Luca v Bologni. Precej neugodno vreme, dirko sem zaključil na sedmem mestu. Naslednja je bila Tre Vali Varesine v Vareseju, malce bolj ravninska, a prav nič lažja, večini nam je služila kot zadnje brušenje pred sobotnim monumentom. Dirka po Lombardiji je bila zame eden izmed ciljev sezone. Progo smo si lahko dodobra in v miru pogledali, zmeren vzpon mimo Madone del Ghisalo, zaščitnice kolesarjev, ognjemet na Muro Di Sormano, kjer je profil zares zastrašujoč, z nevarnim spustom in dolgo “ravnino” ob jezeru Como pred zadnjim, krajšim, a precej neugodnim vzponom na Civiglo. Vedel sem, da do tja ne morem čakati, zato smo z ekipo naredili načrt, da poskusimo prej, na Sormano. Imeli smo idejo, ki smo jo tudi izpeljali. Vsi so odlično opravili svoje delo, poskusil sem z napadom, na vrhu sta me ujela in prehitela Nibali in Pinot, mi ušla na spustu, sicer sem jih do jezera ujel, pod zadnjim klancem pa nisem imel dovolj moči, da končam to kar smo začeli.
Potem sem odšel na krajši dopust na Portugalsko, in potem se je na nek način vse skupaj začelo znova – takoj sem odletel v Pariz na predstavitev dirke po Franciji za 2019 in od tam naprej na Nizozemsko na nekakšen zaključek stare in začetek nove sezone, z vsem kar spada zraven, pomerjanjem oblačil, fotografiranjem in tako naprej. Še preden se je vse skupaj dobro končalo, se je že ponovno začelo. 🙂
