Pogled nazaj

Kar čuden občutek, da letos ob takem času nisem v Franciji. Pred samim startom Dirke po Franciji, se mi zdi prav, da tudi sam strnem svoje občutke iz Gira d`Italia. Imel sem ga začrtanega kot glavni cilj sezone, pripravljen sem bil dobro, za seboj pa sem imel odličen uvod v sezono. Dobil sem tudi zadnjo dirko pred Girom, Dirko po Romandiji, in pred startom Gira smo bili s celotno ekipo odlično pripravljeni.

Že pred samim startom smo zaradi padca na dirki izgubili izkušenega Roberta Gesinka, kaj hitro v dirki pa zaradi bolezni tudi Laurensa de Plusa. Začeli smo sanjsko, z zmago na prologu v Bologni in roza majico vodilnega, pričakoval sem izredno težko bitko, in do prvega prostega dne je bilo vse brez težav, sicer sem bil vpleten v padec tistega dne, ko je roza majico vodilnega oblekel Jan Polanc, sicer pa brez poškodb in težav.

Potem sem sam začel malce ugašati, izgubil apetit do hrane, kot tudi do dirke same. Po krajši štirinajsti etapi so nastopile težave z želodcem, in lahko bi rekel da je od tam naprej šlo vse samo še navzdol. Naslednji dan v Comu sigurno ni pripomogel k izboljšanju situacije, po tem ko sem moral zaradi odlomljene ročke menjalnika zamenjati kolo, še padec na zadnjem spustu – k sreči samo v ograjo in ne čez. Dobil sem “le” močan udarec v prsni koš, ki pa me je, ob vsakršnem naporu neprijetno bolel še do nekaj dni nazaj.

Imel sem grozen 2rest day! Kar se je najbolj pokazalo naslednji dan v etapi čez Mortirolo, v zimskih razmerah, plačal sem davek prejšnjih dni in nisem mogel več kolesariti z najboljšimi. Grozen občutek nemoči, vendar sem se za to pripravljal celo leto, in z mislijo v glavi, da predam se pač NIKOLI, sem se boril iz dneva v dan do Verone.

Dvajseta etapa je bila brutalno težka, sploh ker smo bili vsi popolnoma na koncu z močmi in so bile razkrite vse karte. S takimi občutki in popolnoma brez apetita ni bilo pričakovati drugega kot da bo kronometer naslednji dan ples mrtvakov. Zadnji dan s spektakularnim ciljem pred areno v Veroni sem poskušal čim manj razmišljati o sekundah, ki jih moram nadoknaditi za podium, samo dati še zadnje atome moči kar jih je ostalo, ne glede na to ali bo dovolj, za tretje, četrto ali sedmo mesto. Na koncu je bila vrednost tega tretjega mesta zame kot zmaga. Rad bi se zahvalil vsem navijačem, ki so nam izkazali podporo ob cesti, zares lepo je bilo videti toliko slovenskih zastav, skoraj kot bi dirkal doma. 🙂 Prav tako pohvale tudi moji ekipi, vsi so se borili po svojih najboljših močeh! Lahko smo zelo ponosni na tretje mesto na grand touru.

Čeprav za mojo največjo zmago v življenju, je poskrbela Lora, ko se nama je po Giru rodil sin! Ob tej priliki bi se še zahvalil vsem za čestitke, telegrame in prejeta darilca. Najlepša hvala od nas treh!

Slovencem in fantom iz svoje ekipe, ki pa so jutri na startu dirke po Franciji pa želim srečno pot do Pariza!